20. mar. 2015

Ključ do prihodnosti 3/3

Prvi del | Drugi del

Prispevek je objavljen v treh delih. Pišem o "argumentih" proti prodaji TS, za katere se mi zdi, da so neprimerni, zavajajoči in napačni. prvem sem pisal, da se deleži lastništva države v evropskih telekomih zmanjšujejo. Predlog, da bi infrastrukturo izločili, je težko izvedljiv in v bistvu škodljiv. V razvitih državah infrastrukture ne gradi izključno samo največji operater z večinskim lastniškim deležem države, ampak predvsem infrastrukturna podjetja, lokalne skupnosti in ponudniki storitev. TS zaradi varovanja konkurence tudi ne more in ne sme imeti prednosti pri pridobivanju sredstev iz proračuna ne glede na lastništvo.

V drugem delu sem pisal o ovirah za razvoj komunikacijske infrastrukture, navidezni družbeni odgovornosti TS, zaposlenih, varnosti podatkov ter varovanju kritične infrastrukture. 

V zadnjem delu zaključujem pregled "argumentov". Predstavil bom nekaj mojih pogledov na nadaljni razvoj telekomunikacij v Sloveniji. Prosim vas, da v komentarjih predstavite še vaše poglede.



Primerjava z drugimi


Vsaka primerjava z drugimi državami JV Evrope je precej težka in celo neprimerna, saj se je prodaja telekomov tam dogajala v drugačnem času in stanje telekomunikacij pred prodajo in zdaj je zelo različno. Konkurence pri fiksnih priključkih tam sploh ni. Regulator trga ne deluje. Tudi zgodovinsko gledano je bilo mnogo manj vlaganj in razvoja telekomunikacij. Posledice finančne krize pa so še večje kot pri nas. Ne gre prezreti dejstva, da je npr. Hrvaška za infrastrukturo zaradi svojih zemljepisnih značilnosti bistveno zahtevnejša od Slovenije. Pokrivanje glede na gostoto prebivalstva je zahtevno, saj so telefonski kabli tam v povprečju dvakrat daljši kot v Sloveniji. Hrvaški telekom je določene dejavnosti tudi izločil iz skupine, kar pomeni, da vseh delavcev ni odpustil, ampak so delavci le zamenjali delodajalca.
Strah o prenosu razvoja v matično podjetje pri zasebnih naložbenih skladih seveda odpade, primer pa je tudi Lek, ki po prodaji na veliko investira, tudi v razvojna središča.


Ekonomija


Kaj pa kupnina? Ni najpomembnejša, a je še vedno pomembna. Ne glede na lastnika, če bo TS želel dobiček, bo prisiljen vlagati v osnovno infrastrukturo.
Kupnina nikoli ni bila pomemben dejavnik pri odločanju slovenskih politikov glede privatizacije nasploh ali privatizacije posameznih podjetij. Kupnina je vedno služila zgolj kot kvazi-strokovni argument, zakaj (še) ni pravi čas za privatizacijo. V dobrih časih se ni splačalo prodajati, ker naj bi bil donos od »naložb države« v posamezna podjetja previsok glede na ceno zadolževanja na trgu, v slabih časih pa naj bi bila kupnina tako nizka, da se sploh ne splača prodajati. Tipičen primer Kavelj 22.
...
Privatizacija državnih podjetij bo imela široke pozitivne posledice, pa čeprav bo kupnina v mnogih primerih zanikrna. Mnoge med njimi so na prvi pogled nevidne, njihovi učinki se pokaželo šele čez čas. Tako kot na nasprotni strani škodljiv vpliv nacionalnega interesa, ki nas je pripeljal v to nezavidljivo situacijo.
 (Jože P. Damijan, 2013)
Zagotovo je kupnina prenizka, a drugi problemi so še bolj pereči. Ob primerni ceni, upoštevaje ostale ekonomske parametre, je privatizaciji težko nasprotovati. Po mojem mnenju bi bilo dobro, da se državno lastništvo v TS vsaj približa povprečju v drugih državah EU. Prodaja tujcu je trenutno edina možna prodaja, razen če bi šli v prodajo malim delničarjem. Zasebni naložbeni skladi so morda boljša izbira kupca kot strateški partnerji.


Ključ do prihodnosti 


Nadaljnji razvoj telekomunikacij in infrastrukture v Sloveniji je torej mogoč le s konkurenco, regulacijo, pobudami lokalnih skupnosti in javnimi sredstvi za gradnjo na podeželju. Vprašanje, ki si ga moramo pri tem zastavljati pa je: "Kako bo država omejila težave regulatornih organov (AKOS) ter vpliv interesnih skupin, ki zmanjšujejo učinkovitost in uspešnost delovanja TS?"
    Pozivam, da preberete čim več različnih strokovnih in znanstvenih informacij iz obeh strani glede privatizacije in se sami odločite na podlagi dejstev. Ne pustite, da namesto vas odločajo nekateri, ki samo nabirajo poceni politične točke in s cilji opravičujejo sredstva.
    Privatizaciji nasprotujejo predvsem vplivne interesne skupine. Sindikati se bojijo izgube delovnih mest in nižanja pravic zaposlenih, domači dobavitelji izgube poslov, akademski lobi izgube virov financiranja za svetovalne in razvojne projekte in številne organizacije izgube sponzorskih sredstev. (Dušan Caf, 2014)
    Zgornji razloge za strah je omogočila le korupcija. Če bi obstajala prava konkurenca, bi bili odgovori jasni: delovna mesta sposobnim, posle učinkovitim in tistim z nižjimi cenami, svetovalne projekte na svetovne razpise, sponzorska mesta pa na lokalne razpise. Po mojem mnenju so torej "argumenti" proti prodaji vsaj polovice TS zelo neprimerni, zavajajoči in napačni!

    Dodatne povezave


    Še nekaj zanimivih povezav, ki jih je vredno pozorno in v celoti prebrati: Ne obstaja samo en model privatizacije (Dušan Caf, Delo, 2014)
    Ideologija in ekonomika razlogov prodaje Telekoma (Boris Vezjak, blog, 2015)
    Aktualni cenik nacionalnega interesa (Blaž Vodopivec, Finance, 2015)
    Telekom je treba prodati (Jože P. Damijan, blog, 2008)
    Telekom na razprodaji (Jože P. Damijan, blog, 2009)
    Podrobno: Telekom Slovenije - kronski dragulj ali gnilo jajce? (Matej Šmid, Monitor, november 2007)
    Kako se zlagati v vsakem stavku (Marko Pavlišič, Portal plus, 2014)
    Avtogoli Luka Meseca (Goran Novković, Portal plus, 2015)

    Ni komentarjev:

    Objava komentarja