18. mar. 2015

Ključ do prihodnosti 1/3

Drugi del | Tretji del


Nisem goreč podpornik privatizacije, a ji hkrati tudi ne nasprotujem. Menim, da bo pomagala pri spremembi oblike upravljanja podjetij, ki je danes v Sloveniji popolnoma neprimerna. Skrajni čas je, da si priznamo, da je državno upravljanje s podjetji privedlo do osebnega ali sistemskega prilaščanja sredstev. Zato slovenska državna podjetja niso in ne poslujejo učinkovito. Kako pa bo v prihodnosti, pa je odvisno tudi od privatizacije.

Zelo se zanimam za trg telekomunikacij v Sloveniji. Država prodaja svoj 75,58 % delež telekomunikacijskega operaterja Telekom Slovenije (TS). To se napoveduje že 8 let, od leta 2007. Zadnje mesece pa se je pojavilo veliko novih "argumentov" proti prodaji. Večina je nesporno prvenstveno politično-ideoloških. (Boris Vezjak, blog, 2015). Nekaj pa jih podajajo tudi "strokovnjaki" vplivnih interesnih skupin.

Poglejmo torej bolj podrobno nekaj teh "argumentov" proti prodaji in poskusimo ugotoviti, kako dobri so.

Lastniški deleži države v telekomih


Večina držav zmanjšuje svoje lastniške deleže v telekomih. Velika Britanija je privatizirala svoj telekom kot prva v Evropi že leta 1984. Nato je sledila privatizacija nemškega (31,7 %: 14.3% neposredno, 17,4% preko banke KfW), francoskega (27 %), italijanskega in španskega telekoma. Svoje telekome je kmalu za tem vsaj delno privatizirala večina članic EU. Slovenija je ena zelo redkih (5 od 28) držav v EU, ki je ohranila več kot polovični lastniški delež (72,38 %). Tudi norveška vlada je napovedala zmanjšanje iz 54 % na največ 34 %. Švicarska konfederacija je leta 2013 svoj delež v Swisscomu zmanjšala s 56,8 na 51,2 odstotka in ga bo zelo verjetno še zmanjševala.

Izločitev infrastrukture


Pojavili so se predlogi, da telekomunikacijsko infrastrukturo izločimo (in ne prodamo), enako kot pri energetiki. Zelo drago je graditi vzporedno cestno ali železniško omrežje. Prav tako energetsko. Na drugi strani pa je bistveno ceneje graditi telekomunikacijsko infrastrukturo. Kable lahko polagamo ob vsaki infrastrukturi in to je zelo poceni. Drag je edino razvod do hiš.

V energetskem omrežju trgovci ne potrebujejo nobene infrastrukture. Oni kupujejo in prodajajo — so pravi trgovci. Pri storitvah v telekomunikacijah pa je drugače. Ponudniki brez infrastrukture nimajo trga.

Predlog, da bi komunikacijsko infrastrukturo TS izločili in tako "ohranili", je težko izvedljiv in škodljiv (Dušan Caf, Delo, 2014). V Italiji delajo na ločitvi že 13 let, pa še vedno ni končana. Gre za dolgotrajne, zelo drage in pravno izjemno zapletene postopke.

Država ne more preprosto ukazati, naj se infrastruktura loči. TS ni nekakšna javna institucija (zavod), ampak je pravno popolnoma navadno podjetje oz. delniška družba d. d. (podobno, kot je Telemach d. d.). Regulator (pri nas je to AKOS, ki je neodvisen organ, ki ureja in nadzira trg elektronskih komunikacij - tega ne dela država neposredno!) sicer lahko ukaže razdelitev podjetja od infrastrukture samo v primeru, če se dokazano dela škoda.

Ločitev pa ima lahko tudi zelo negativne posledice. Na Novi Zelandiji je bila cena izgradnje omrežja pod državnim podjetjem celo desetkrat višja kot prej.

Pojavi se tudi vprašanje, koliko je sploh vreden operater, ki nima v lasti nobene infrastrukture. Kdo bi takšnega sploh kupil? Mislim, da je v tem primeru bolj smiselno priti na trg s popolnoma novim operaterjem (primer Amis).

Glede na dolgotrajne postopke morebitne ločitve, pa je vprašanje tudi, kdaj točno bi se potem to zgodilo? Čez 10 let? Več?

Kdo gradi infrastrukturo?


V Sloveniji imamo na srečo nekaj podjetij, ki imajo v lasti telekomunikacijsko infrastrukturo. Ljudje sploh ne vedo, kdo je lastnik Telemacha, a se njegov tržni delež kar naprej krepi (z 19,7 % je na drugem mestu po tržnem deležu operaterjev fiksnega širokopasovnega dostopa do interneta, TS je na prvem mestu s 35,1 %) - lastnik pa sploh ni slovenski, ampak je globalni naložbeni sklad. Infrastruktura TS je torej le ena od mnogih. Če jo imamo za nekaj boljšega, posebnega, uničujemo prosti trg in zavračamo konkurenčnost!

Nadaljnji razvoj omrežja zagotavlja le konkurenčno okolje. Telekomunikacijsko infrastrukturo v razvitem, dobro reguliranem in konkurenčnem okolju torej gradijo različne organizacije:
  • operaterji (Telemach, Simobil, ...),
  • druga infrastrukturna podjetja (ELES, DARS, ...),
  • lokalne skupnosti (pri nas GOŠO ni v lasti lokalnih skupnosti),
  • ponudniki storitev (Google Fiber).
Pri pridobivanju sredstev iz državnega proračuna je dajanje prednosti podjetju z večinskim lastniškim deležem države nesprejemljivo in nezakonito. Tudi, če se ne proda, TS nikoli ne more imeti prednosti pri doseganju razvojnih ciljev države. Večjo vlogo morajo prevzeti tudi lokalne skupnosti, ki so sedaj pogosto tarče plenilskih omrežij, povezanih s TS, ki tako celo zavira razvoj v teh okoljih. V pretekli finančni perspektivi so lokalne skupnosti namreč zamudile priložnost za izgradnjo optičnih omrežij ob prenovi komunalne infrastrukture. Ponekod so lokalne skupnosti celo odvračali od naložb v telekomunikacijsko infrastrukturo. TS je prepričeval lokalne skupnosti, da naj prepustijo gradnjo omrežja njemu, čeprav bi lahko ob prenovi kanalizacije za majhen denar sami polagali kable in upravljanje predali lokalni komunali. Izvajali so se tudi razpisi na katerih so zmagovala znana podjetja, npr. GVO (hčerinska družba TS) in Iskratel (glavni dobavitelj opreme TS), TS pa sedaj kar sam sedaj narekuje pogoje najema svoji konkurenci.

Nadaljevanje v drugem delu.

Dodatne povezave


Nekaj zanimivih povezav, ki jih je vredno pozorno in v celoti prebrati:
Nekaj strokovne literature na temo privatizacije:

Ni komentarjev:

Objava komentarja