Zakaj nisem član nobene stranke?

Pred časom sem po nekaj letih iskanja našel stranko, ki je imela program odlično usklajen z mojim svetovnim nazorom in poklicem. Na prvo mesto je postavljala problematiko avtorskega prava, česar druge stranke sploh niso omenjale.
Všeč mi je bilo, da so se člani zavzemali za nov političen prostor in nov, ustvarjalen in pragmatičen slog političnega delovanja. V izjavah v javnosti so člani večkrat poudarili, da se zavzemajo za strokovne in znanstvene podlage.
Pritegnilo me je seveda tudi zavzemanje za transparentnost, deljenje in zasebnost. To so vse primarne dileme, s katerimi se ukvarja moja stroka, knjižničarstvo.
Zelo sem bil vesel tudi tega, da so se člani stranke odločili, da ne bodo napadali drugih strank. Stranka se ni vmešavala v debate, če se tematika ni neposredno dotikala njenega programa.

Spremembe

Opazil sem, da je bilo vodstvu sporočeno, da bo stranka razširjala nekakšna "dejstva" o določeni tematiki, ki pa sploh ni bila del programa. Ker sem že na prvi pogled videl, da so "dejstva" pravzaprav samo floskule, sem na to takoj opozoril. Nato pa sem na sestanek stranke povabil še uglednega predstavnika stroke, da je predstavil svoje utemeljene argumente. Ti so bili mnogo bolj prepričljivi, a se seveda niso ujemali z argumenti stranke. Domneval sem, da ima o tematiki izkušnje še kdo v stranki in pričakoval nadaljnje debate na to temo. Želel sem slišati tudi argumente katerih drugih strokovnjakov na tem področju. Organizirane razprave pa žal nikoli ni bilo, čeprav sem vodstvo stranke na to pozival večkrat, na različne načine. Ker ni bilo razprave, sem mislil, da se stranka v tematiko ne bo vmešavala. Če pa že, sem pričakoval, da bo stranka pripravila kakovostne, razumljive in strokovne argumente. Nimam težav s tem, da stranka sprejme stališča, ki jih jaz ne podpiram, vendar naj bodo resna. Tudi če se ne bom strinjal z njimi, jim pač ne bom nasprotoval.

Stranka pa se je nato kar naenkrat, brez opozorila, celo "pridružila" neki peticiji, ki je podpirala le eno stran. Opozoril sem, da je to neprimerno in da bi lahko stranka člane k podpisu le pozivala.
Na tribuni neke druge stranke je član vodstva stranke podal dvomljive izjave brez virov, ki so se začele razširjati kot "argumenti stroke". Dvomi v "argumente", ki sem jih izrazil interno, pa se niso ovrgli v debati, ampak se se le dosledno ignorirali. Tudi argumenti strokovnjaka, ki so sicer jasno napisani v dokumentih stranke, so se kar ignorirali. Še več, stranka je začela lagati, da se stroka ni oglasila. Člani stranke pa sploh nismo dobili priložnosti slišati kakšnega utemeljenega stališča predstavnikov teh strok.
Stranka je tako vso energijo vložila v neko problematiko, ki - in to je najhuje - sploh ni omenjena v njenem programu!

Zadnja vprašljiva poteza pa je bila, da je vodstvo stranka spet brez kakršnekoli razprave v članstvu objavilo PR sporočilo, v katerem je podprla aktualnega ministra v vladi, čeprav je bil osumljen neprimerne uporabe vojaških varnostno obveščevalnih služb! Če bi stranka sledila zgledu sorodnih strank v tujini, bi morala poudariti nevmešavanje politike v varnostne službe in posledično ogrožanje zasebnosti državljanov, torej ravno obratno!

Težava

Stranka zdaj brezpogojno podpira idejo le ene, jasno profilirane politične strani. Argumentov nasprotnega kroga stranka sploh ne omenja (niti ovrže jih ne). Promovira absurdne, nestrokovne, dvomljive in populistične izjave brez resnih virov. Argumente "nasprotne" strani označuje kot floskule. Izkušnje in znanje članov ignorira. Napada druge stranke glede njihovih mnenj.
Rezultati tega se že kažejo tudi v medijih. Pojavljati so se začeli neposredni komentarji strokovnjakov: "Vsi, ki to zagovarjate, kar nekaj nakladate" in novinarjev: "Primerjava z dejstvi kaže, da v njegovih besedah komaj najdemo kak kanček resnice." Torej se dogaja to, česar sem se najbolj bal!

Težava niti ni v tej eni specifični problematiki. Težava je v tem, da je bilo stranki (in drugim) vsiljenih nekaj na hitro in slabo pripravljenih "dejstev", (ki se niso preverili v debati s strokovnjaki) in se zdaj dosledno uporabljajo v komunikaciji z javnostmi. O tematiki se ne organizira nobene razprave, niti interne.

Znašel sem se v enaki situaciji kot dr. Žiga Turk: "Ugotovil sem, da sposobnosti za politiko – predvsem za prerivanje, komolčenje, uveljavljanje svoje volje, za reči eno in narediti drugo … – nimam. Tega ne znam.".

Rešitev

Delovanje te stranke je popolnoma enako vsem ostalim strankam - cilj opravičuje sredstva. Prepričan sem, da ni nobenega vrhovnega razlagalca, kaj je "dobro" za Slovenijo. Neodgovorno je omogočati le eni strani, da se sliši njihova mnenja. Z utišanjem druge strani je dosti lažje zagovarjati tudi polpametne ideje (povzeto po dr. Žiga Turk).

Vseeno pa verjamem, da obstajajo boljše poti. Kvalitetne rešitve se lahko oblikuje le ob soočenju različnih idej. Upam, da bo stranka kmalu organizirala dobre, široko zastopane (vsaj interne) razprave. Tudi lokalna organizacija jim manjka!

Javna podpora stranke ministru, ki je osumljen zlorabe vojaških varnostno-obveščevalnih služb pa me je dokončno prisilila, da sem izstopil iz stranke. Ne v mojem imenu! Moja mnenja o aktualnih političnih zadevah bom odslej pisal na tem blogu. Upam na kakšno kvalitetno debato v komentarjih.

(posodobljeno 2. 4. 2015 - manjši slogovni popravki)

Ključ do prihodnosti 3/3

Prvi del | Drugi del

Prispevek je objavljen v treh delih. Pišem o "argumentih" proti prodaji TS, za katere se mi zdi, da so neprimerni, zavajajoči in napačni. V prvem sem pisal, da se deleži lastništva države v evropskih telekomih zmanjšujejo. Predlog, da bi infrastrukturo izločili, je težko izvedljiv in v bistvu škodljiv. V razvitih državah infrastrukture ne gradi izključno samo največji operater z večinskim lastniškim deležem države, ampak predvsem infrastrukturna podjetja, lokalne skupnosti in ponudniki storitev. TS zaradi varovanja konkurence tudi ne more in ne sme imeti prednosti pri pridobivanju sredstev iz proračuna ne glede na lastništvo.

V drugem delu sem pisal o ovirah za razvoj komunikacijske infrastrukture, navidezni družbeni odgovornosti TS, zaposlenih, varnosti podatkov ter varovanju kritične infrastrukture. 

V zadnjem delu zaključujem pregled "argumentov". Predstavil bom nekaj mojih pogledov na nadaljni razvoj telekomunikacij v Sloveniji. Prosim vas, da v komentarjih predstavite še vaše poglede.

Primerjava z drugimi

Vsaka primerjava z drugimi državami JV Evrope je precej težka in celo neprimerna, saj se je prodaja telekomov tam dogajala v drugačnem času in stanje telekomunikacij pred prodajo in zdaj je zelo različno. Konkurence pri fiksnih priključkih tam sploh ni. Regulator trga ne deluje. Tudi zgodovinsko gledano je bilo mnogo manj vlaganj in razvoja telekomunikacij. Posledice finančne krize pa so še večje kot pri nas. Ne gre prezreti dejstva, da je npr. Hrvaška za infrastrukturo zaradi svojih zemljepisnih značilnosti bistveno zahtevnejša od Slovenije. Pokrivanje glede na gostoto prebivalstva je zahtevno, saj so telefonski kabli tam v povprečju dvakrat daljši kot v Sloveniji. Hrvaški telekom je določene dejavnosti tudi izločil iz skupine, kar pomeni, da vseh delavcev ni odpustil, ampak so delavci le zamenjali delodajalca.
Strah o prenosu razvoja v matično podjetje pri zasebnih naložbenih skladih seveda odpade, primer pa je tudi Lek, ki po prodaji na veliko investira, tudi v razvojna središča.

Ekonomija

Kaj pa kupnina? Ni najpomembnejša, a je še vedno pomembna. Ne glede na lastnika, če bo TS želel dobiček, bo prisiljen vlagati v osnovno infrastrukturo.

Kupnina nikoli ni bila pomemben dejavnik pri odločanju slovenskih politikov glede privatizacije nasploh ali privatizacije posameznih podjetij. Kupnina je vedno služila zgolj kot kvazi-strokovni argument, zakaj (še) ni pravi čas za privatizacijo. V dobrih časih se ni splačalo prodajati, ker naj bi bil donos od »naložb države« v posamezna podjetja previsok glede na ceno zadolževanja na trgu, v slabih časih pa naj bi bila kupnina tako nizka, da se sploh ne splača prodajati. Tipičen primer Kavelj 22.
...
Privatizacija državnih podjetij bo imela široke pozitivne posledice, pa čeprav bo kupnina v mnogih primerih zanikrna. Mnoge med njimi so na prvi pogled nevidne, njihovi učinki se pokaželo šele čez čas. Tako kot na nasprotni strani škodljiv vpliv nacionalnega interesa, ki nas je pripeljal v to nezavidljivo situacijo. (Jože P. Damijan, 2013)

Zagotovo je kupnina prenizka, a drugi problemi so še bolj pereči. Ob primerni ceni, upoštevaje ostale ekonomske parametre, je privatizaciji težko nasprotovati. Po mojem mnenju bi bilo dobro, da se državno lastništvo v TS vsaj približa povprečju v drugih državah EU. Prodaja tujcu je trenutno edina možna prodaja, razen če bi šli v prodajo malim delničarjem. Zasebni naložbeni skladi so morda boljša izbira kupca kot strateški partnerji.

Ključ do prihodnosti 

Nadaljnji razvoj telekomunikacij in infrastrukture v Sloveniji je torej mogoč le s konkurenco, regulacijo, pobudami lokalnih skupnosti in javnimi sredstvi za gradnjo na podeželju. Vprašanje, ki si ga moramo pri tem zastavljati pa je: "Kako bo država omejila težave regulatornih organov (AKOS) ter vpliv interesnih skupin, ki zmanjšujejo učinkovitost in uspešnost delovanja TS?"

Pozivam, da preberete čim več različnih strokovnih in znanstvenih informacij iz obeh strani glede privatizacije in se sami odločite na podlagi dejstev. Ne pustite, da namesto vas odločajo nekateri, ki samo nabirajo poceni politične točke in s cilji opravičujejo sredstva.

Privatizaciji nasprotujejo predvsem vplivne interesne skupine. Sindikati se bojijo izgube delovnih mest in nižanja pravic zaposlenih, domači dobavitelji izgube poslov, akademski lobi izgube virov financiranja za svetovalne in razvojne projekte in številne organizacije izgube sponzorskih sredstev. (Dušan Caf, 2014)

Zgornji razloge za strah je omogočila le korupcija. Če bi obstajala prava konkurenca, bi bili odgovori jasni: delovna mesta sposobnim, posle učinkovitim in tistim z nižjimi cenami, svetovalne projekte na svetovne razpise, sponzorska mesta pa na lokalne razpise. Po mojem mnenju so torej "argumenti" proti prodaji vsaj polovice TS zelo neprimerni, zavajajoči in napačni!

Dodatne povezave

Še nekaj zanimivih povezav, ki jih je vredno pozorno in v celoti prebrati: Ne obstaja samo en model privatizacije (Dušan Caf, Delo, 2014)
Ideologija in ekonomika razlogov prodaje Telekoma (Boris Vezjak, blog, 2015)
Aktualni cenik nacionalnega interesa (Blaž Vodopivec, Finance, 2015)
Telekom je treba prodati (Jože P. Damijan, blog, 2008)
Telekom na razprodaji (Jože P. Damijan, blog, 2009)
Podrobno: Telekom Slovenije - kronski dragulj ali gnilo jajce? (Matej Šmid, Monitor, november 2007)
Kako se zlagati v vsakem stavku (Marko Pavlišič, Portal plus, 2014)
Avtogoli Luka Meseca (Goran Novković, Portal plus, 2015)

Ključ do prihodnosti 2/3

Prvi del | Tretji del

Prispevek bo objavljen v treh delih. Pišem o "argumentih" proti prodaji državnega dela TS (Telekom Slovenije), za katere se mi zdi, da so neprimerni, zavajajoči in napačni. 

V prvem sem pisal, da se deleži lastništva države v evropskih telekomih zmanjšujejo. Predlog, da bi infrastrukturo izločili, je težko izvedljiv in v bistvu škodljiv. V razvitih državah infrastrukture ne gradi izključno samo največji operater z večinskim lastniškim deležem države, ampak predvsem infrastrukturna podjetja, lokalne skupnosti in ponudniki storitev. TS zaradi varovanja konkurence tudi ne more in ne sme imeti prednosti pri pridobivanju sredstev iz proračuna ne glede na lastništvo.

V tem delu pišem o ovirah za razvoj komunikacijske infrastrukture, navidezni družbeni odgovornosti TS, zaposlenih, varnosti podatkov ter varovanju kritične infrastrukture. 

Kaj je glavna ovira za razvoj komunikacijske infrastrukture v Sloveniji?

Država že zdaj ne more/sme kar ukazati TS, kje in kako naj investirajo, saj gre za običajno zasebno podjetje. Posebne zaveze o zagotavljanju dostopa le določenim prebivalcem pa so v nasprotju z evropsko zakonodajo o državnih pomočeh. Prav tako država težko zahteva stroškovno učinkovitost naložb. Ne pozabimo na sporne, a politično všečne naložbe v nove dejavnosti (Planet TV).

Glavna ovira za razvoj infrastrukture v Sloveniji je večinsko državno lastništvo TS!

Gradnje in posodabljanja infrastrukture TS v zadnjih 10 letih sploh ni bilo. Moderna dostopovna omrežja (xDSL) namreč potrebujejo centrale bližje prebivalstvu, centrale pa postajajo premajhne za vse uporabnike. Za optiko se potrebuje novo opremo. Takšnih vlaganj v zadnjih letih ni bilo, bil je le kratek in precej nespreten odgovor konkurenci.

Stanje TS infrastrukture ni najboljše. Od izločitve GVO iz TS (njihovega poročila o omrežju ni v zaključnem poročilu TS - zato se je tudi izločil) se varčuje na vsakem koraku izgradnje kanalizacij in kablovja. Jaški se zaradi varčevanja delajo z betonom, ki prepušča vodo in se ob vsakem nalivu kabli namakajo v vodi. Kablovje je staro tudi več kot 60 let in na njih se najdejo naprave, ki še slabijo prenos (afera "varovalke", ki jih je TS začeti odstranjevati leta 2006, šele po pritisku agencije).

Kakšna je točno vloga TS pri doseganju razvojnih ciljev? Po zadnjem poročilu o razvoju trga elektronskih komunikacij ima TS le 35,4 % tržni delež operaterjev fiksnega širokopasovnega dostopa do interneta.

Družbena odgovornost

TS ni v nobenem pogledu družbeno odgovoren. Sredstva se trošijo za politično všečna sponzorstva, nekatera področja pa se zanemarjajo, saj ne prinašajo političnega vpliva. Ste se vprašali, koliko politikov hodi na športna tekmovanja v tujino brezplačno, na račun TS? Na koliko odločitev sodišč je vplivalo državno lastništvo? Dober argument za privatizacijo je prekinitev tesnih povezav s politiko, regulatorji in sodišči. Posebej je treba predstaviti škodljive dobaviteljske pogodbe. Vpletenost politike v TS so večje, kot si lahko navadni državljan sploh predstavlja. Iz podjetja se črpajo desetine milijonov evrov, ki se vračajo v politiko ali stekajo v žepe vplivnih posameznikov in lobistov. S privatizacijo bi se ti tokovi zmanjšali in bi se dobiček krepko povečal. To vse lahko preseka samo tuji lastnik.

Opazil sem, da, ko se argumente smiselno in argumentirano zavrne, "strokovnjaki" takoj najdejo kakšne nove. In tako jih predstavili že kar nekaj. Poglejmo si še nekaj manj pogostih, ki pa pomagajo k iluziji "velikega števila strokovnih argumentov".

Zaposleni

Vprašanja o ohranjanju delovnih mest so tudi sporna. TS je že sam nekaj časa nazaj zaradi optimizacije poslovanja napovedal znatno krčenje števila zaposlenih. Absolutno število zaposlenih ne more biti kazalnik uspešnosti podjetja. TS ima po nekaterih ocenah vsaj 1000 preveč zaposlenih glede na rezultate primerljivih operaterjev. Morebitna nezakonita odpuščanja (kot se je dogajalo v nekaterih drugih telekomih) pa odpravlja sodstvo in jih preprečuje nadzor, nikakor pa ne lastniški delež.

Varnost podatkov

Zaradi razkritij Snowdena vemo za vohunjenje državnih institucij. Je res smiselno, da bi se zavzemali za ohranitev infrastrukture v državni lasti zaradi zagotavljanja varnosti osebnih in državnih podatkov? Nadzor in prestrezanje komunikacij (zakonito ali nezakonito) ureja zakonodaja, nikakor pa ne lastništvo infrastrukture.

Varovanje kritične infrastrukture

Tudi varovanje kritične infrastrukture države (v to je, po zakonodaji, vključen del infrastrukture TS - nikakor ne vsa!) ni odvisno od odstotka državnega lastništva. Kdorkoli bo lastnik, vsak bo moral spoštovati zakonodajo. Če je infrastruktura uradno razglašena za kritično, potem ni nobene razlike med obveznostmi domačega ali tujega lastnika.
Naj omenim še zadnji primer. Izjemno neprimerno je, da se politika neposredno vmešava v "analizo prodaje", še posebej, če to dela s pomočjo vojaških varnostno-obveščevalnih služb! Za to ni opravičila. V normalnih državah je za tako analizo dovolj skupina analitikov na ministrstvu.

Soline

Ali bodo tuji lastniki kar odnesli soline? Zakaj ima TS soline sploh v lasti?!


V zadnjem delu zaključujem pregled "argumentov", ki jih nekateri uporabljajo proti prodaji državnega dela TS. Predstavil bom nekaj mojih pogledov na nadaljnji razvoj telekomunikacij v Sloveniji.

Dodatne povezave

Ne obstaja samo en model privatizacije (Dušan Caf, Delo, 2014)
Ideologija in ekonomika razlogov prodaje Telekoma (Boris Vezjak, blog, 2015)
Aktualni cenik nacionalnega interesa (Blaž Vodopivec, Finance, 2015)
Telekom je treba prodati (Jože P. Damijan, blog, 2008)
Telekom na razprodaji (Jože P. Damijan, blog, 2009)
Podrobno: Telekom Slovenije - kronski dragulj ali gnilo jajce? (Matej Šmid, Monitor, november 2007)
Kako se zlagati v vsakem stavku (Marko Pavlišič, Portal plus, 2014)
Avtogoli Luka Meseca (Goran Novković, Portal plus, 2015)

Ključ do prihodnosti 1/3

Drugi del | Tretji del


Nisem goreč podpornik privatizacije, a ji hkrati tudi ne nasprotujem. Menim, da bo pomagala pri spremembi oblike upravljanja podjetij, ki je danes v Sloveniji popolnoma neprimerna. Skrajni čas je, da si priznamo, da je državno upravljanje s podjetji privedlo do osebnega ali sistemskega prilaščanja sredstev. Zato slovenska državna podjetja niso in ne poslujejo učinkovito. Kako pa bo v prihodnosti, pa je odvisno tudi od privatizacije.

Zelo se zanimam za trg telekomunikacij v Sloveniji. Država prodaja svoj 75,58 % delež telekomunikacijskega operaterja Telekom Slovenije (TS). To se napoveduje že 8 let, od leta 2007. Zadnje mesece pa se je pojavilo veliko novih "argumentov" proti prodaji. Večina je nesporno prvenstveno politično-ideoloških. (Boris Vezjak, blog, 2015). Nekaj pa jih podajajo tudi "strokovnjaki" vplivnih interesnih skupin.

Poglejmo torej bolj podrobno nekaj teh "argumentov" proti prodaji in poskusimo ugotoviti, kako dobri so.

Lastniški deleži države v telekomih

Večina držav zmanjšuje svoje lastniške deleže v telekomih. Velika Britanija je privatizirala svoj telekom kot prva v Evropi že leta 1984. Nato je sledila privatizacija nemškega (31,7 %: 14.3% neposredno, 17,4% preko banke KfW), francoskega (27 %), italijanskega in španskega telekoma. Svoje telekome je kmalu za tem vsaj delno privatizirala večina članic EU. Slovenija je ena zelo redkih (5 od 28) držav v EU, ki je ohranila več kot polovični lastniški delež (72,38 %). Tudi norveška vlada je napovedala zmanjšanje iz 54 % na največ 34 %. Švicarska konfederacija je leta 2013 svoj delež v Swisscomu zmanjšala s 56,8 na 51,2 odstotka in ga bo zelo verjetno še zmanjševala.

Izločitev infrastrukture

Pojavili so se predlogi, da telekomunikacijsko infrastrukturo izločimo (in ne prodamo), enako kot pri energetiki. Zelo drago je graditi vzporedno cestno ali železniško omrežje. Prav tako energetsko. Na drugi strani pa je bistveno ceneje graditi telekomunikacijsko infrastrukturo. Kable lahko polagamo ob vsaki infrastrukturi in to je zelo poceni. Drag je edino razvod do hiš.

V energetskem omrežju trgovci ne potrebujejo nobene infrastrukture. Oni kupujejo in prodajajo — so pravi trgovci. Pri storitvah v telekomunikacijah pa je drugače. Ponudniki brez infrastrukture nimajo trga.

Predlog, da bi komunikacijsko infrastrukturo TS izločili in tako "ohranili", je težko izvedljiv in škodljiv (Dušan Caf, Delo, 2014). V Italiji delajo na ločitvi že 13 let, pa še vedno ni končana. Gre za dolgotrajne, zelo drage in pravno izjemno zapletene postopke.

Država ne more preprosto ukazati, naj se infrastruktura loči. TS ni nekakšna javna institucija (zavod), ampak je pravno popolnoma navadno podjetje oz. delniška družba d. d. (podobno, kot je Telemach d. d.). Regulator (pri nas je to AKOS, ki je neodvisen organ, ki ureja in nadzira trg elektronskih komunikacij - tega ne dela država neposredno!) sicer lahko ukaže razdelitev podjetja od infrastrukture samo v primeru, če se dokazano dela škoda.

Ločitev pa ima lahko tudi zelo negativne posledice. Na Novi Zelandiji je bila cena izgradnje omrežja pod državnim podjetjem celo desetkrat višja kot prej.

Pojavi se tudi vprašanje, koliko je sploh vreden operater, ki nima v lasti nobene infrastrukture. Kdo bi takšnega sploh kupil? Mislim, da je v tem primeru bolj smiselno priti na trg s popolnoma novim operaterjem (primer Amis).

Glede na dolgotrajne postopke morebitne ločitve, pa je vprašanje tudi, kdaj točno bi se potem to zgodilo? Čez 10 let? Več?

Kdo gradi infrastrukturo?

V Sloveniji imamo na srečo nekaj podjetij, ki imajo v lasti telekomunikacijsko infrastrukturo. Ljudje sploh ne vedo, kdo je lastnik Telemacha, a se njegov tržni delež kar naprej krepi (z 19,7 % je na drugem mestu po tržnem deležu operaterjev fiksnega širokopasovnega dostopa do interneta, TS je na prvem mestu s 35,1 %) - lastnik pa sploh ni slovenski, ampak je globalni naložbeni sklad. Infrastruktura TS je torej le ena od mnogih. Če jo imamo za nekaj boljšega, posebnega, uničujemo prosti trg in zavračamo konkurenčnost!

Nadaljnji razvoj omrežja zagotavlja le konkurenčno okolje. Telekomunikacijsko infrastrukturo v razvitem, dobro reguliranem in konkurenčnem okolju torej gradijo različne organizacije:

• operaterji (Telemach, Simobil, ...),
• druga infrastrukturna podjetja (ELES, DARS, ...),
• lokalne skupnosti (pri nas GOŠO ni v lasti lokalnih skupnosti),
• ponudniki storitev (Google Fiber).

Pri pridobivanju sredstev iz državnega proračuna je dajanje prednosti podjetju z večinskim lastniškim deležem države nesprejemljivo in nezakonito. Tudi, če se ne proda, TS nikoli ne more imeti prednosti pri doseganju razvojnih ciljev države. Večjo vlogo morajo prevzeti tudi lokalne skupnosti, ki so sedaj pogosto tarče plenilskih omrežij, povezanih s TS, ki tako celo zavira razvoj v teh okoljih. V pretekli finančni perspektivi so lokalne skupnosti namreč zamudile priložnost za izgradnjo optičnih omrežij ob prenovi komunalne infrastrukture. Ponekod so lokalne skupnosti celo odvračali od naložb v telekomunikacijsko infrastrukturo. TS je prepričeval lokalne skupnosti, da naj prepustijo gradnjo omrežja njemu, čeprav bi lahko ob prenovi kanalizacije za majhen denar sami polagali kable in upravljanje predali lokalni komunali. Izvajali so se tudi razpisi na katerih so zmagovala znana podjetja, npr. GVO (hčerinska družba TS) in Iskratel (glavni dobavitelj opreme TS), TS pa sedaj kar sam sedaj narekuje pogoje najema svoji konkurenci.

Nadaljevanje v drugem delu.

Dodatne povezave

Nekaj zanimivih povezav, ki jih je vredno pozorno in v celoti prebrati:

• Ne obstaja samo en model privatizacije (Dušan Caf, Delo, avgust 2014)
• Ideologija in ekonomika razlogov prodaje Telekoma (Boris Vezjak, blog, 2015)
• Aktualni cenik nacionalnega interesa (Blaž Vodopivec, Finance, 2015)
• Telekom je treba prodati (Jože P. Damijan, blog, 2008)
• Telekom na razprodaji (Jože P. Damijan, blog, 2009)
• Podrobno: Telekom Slovenije - kronski dragulj ali gnilo jajce? (Matej Šmid, Monitor, november 2007)
• Kako se zlagati v vsakem stavku (Marko Pavlišič, Portal plus, 2014)
• Avtogoli Luka Meseca (Goran Novković, Portal plus, 2015)
• Študija: Politika v podjetjih nas stane tretjino BDP-ja (RTVSLO, marec 2015)

Nekaj strokovne literature na temo privatizacije:

• http://www.apec.org.au/docs/10_tp_pfi%204/privatising%20soes.pdf
• http://www.crninet.com/2011/b7b.pdf
• http://www.oecd.org/daf/ca/corporategovernanceofstate-ownedenterprises/48476423.pdf
• http://www.voxeu.org/article/privatisation-infrastructure-one-size-does-not-fit-all