Ljubljanski maraton

No pa sem opravil s še eno prelomnico. 21 km teka. Brez prestanka. Po zaslugi moje drage in njenega fitness studija Newbody sem bil prijavljen na 21 km in sem jih tako tudi moral preteči.

Rad bi omenil trgovino Intersport, kjer sem s pomočjo prijazne prodajalke kupil odlične Mizuno tekaške čevlje ter tudi tekaške hlače (nuja) in tekaške nogavice (super).

Moja prva organizirana tekaška prireditev je bila dobrodelni tek Europa Donna, kjer sem prvič v življenju pretekel 10km in to po zaslugi slabih merilcev razdalje. Po 6,6 km sva izvedela, da nisva pretekla 4 km kot sva mislila ampak da je še en dodaten krog potem skupaj kar 10 km. In sva seveda šla še en krog.

Nato sva se prijavila še na Bežigrajski dobrodelni tek Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana (slikice). Tam sva pretekla 12 km v treh krogih.

Seveda sva vmes tekla skoraj vsak teden 6 ali 8 km zvečer po Dravljah. Zadnji trening je bila trasa Ljubljanskega maratona od ulice Jožeta Jame do bežigrajskega stadiona - 10 km.

Nato je prišel dan. Zjutraj sva hotela iti z avtobusom v center, samo ko sva videla kakšne obvoze imajo (nič jasno) sva raje šla z avtom. V centru sem si nadel še številko, kar je bil precej zakompliciran postopek. Že spodaj pri kavarni pri parku Zvezda je bilo polno tekačev, ki so se ogrevali pol ure pred startom. Za vzdušje pri ogrevanju so poskrbeli Stroj Machine. Startni mesti A in B sta bili dobro označeni, ostale cone 3 in 4 pa ne. Ampak sva se postavila na konec. Že na bežigrajskem teku sva izvedela za najbolj koristen nasvet: "teči s svojim tempom - vedno prehitevaj sam, ne pa da te morajo drugi prehitevati."

Ob startu smo vsi začeli teči, samo smo se kmalu ustavili zaradi gneče. Potem smo nekaj časa stali in šli počasi do starta. Na startu je stal ljubljanski župan Zoran Jankovič in tako kot na Europa Donna teku je dal roko vsem, ki so šli mimo. Po tivolski in tržaški sva tekla zadnja - za nama je bil samo rešilni motor. Precej čuden občutek. Rraven je pripeljal strašit Tof na kolesu (čeprav je bilo s kolesom po progi baje prepovedano). Na začetku Ceste na Brdo je neka ženska močno šepala, jokala in klela. In sem si mislil: "nikoli ne smeš iti tako daleč, da bi jokal zaradi teka." Na koncu sem ji ploskal, ko je prišepala do cilja.

Nato je prišlo prvo negativno presenečenje - okrepčevalnica. Tla so bila dejansko pokrita z odvrženimi plastičnimi lončki. Bilo me je strah, da mi ne bo spodrsnilo, ker je bil asfalt popolnoma moker. Da ne govorimo o ekološki katastrofi. Sem sicer vedel, da bodo pospravili, ampak je bilo res preveč tega. Svoj lonček sem pospravil nazaj na mizo.

Prišel je tudi neroden trenutek, ki sem ga opravil v gozdu. Zato sem moral dobrih 5 min s pospešenim tempom loviti svojo drago. Naslednjič moram na WC pred startom!

Gor po Vodnikovi cesti je šlo brez problemov (znan teren). Počutil sem se v redu, predvsem sem bil navdušen, da me ni zbadalo (čeprav sem nekajkrat začutil).
takrat sva tekla po najlepšem delu steze - po gozdu v sončnem jesenskem dopoldnevu. Do Dravelj je šlo super. Tudi potem po Cesti Ljubljanske brigade in Goriški ulici je bilo lepo. Sonce je sijalo in sem si rekel da moram imeti s seboj še sončna očala. Do takrat sva pretekla že 12 km kar je bila do takrat največja razdalja sploh in nisem bil še nič utrujen. Do konca pa je bilo še 9 km, kar pa sva že pretekla na najinih skoraj-vsakodnevnih treningih.

Na poti za Bežigrad pa se je skoraj zgodila tragedija. Nek bebavi voznik je s svojo limuzino hotel peljati po trasi, ki je bila namenjena tekačem. Takoj ga je začel loviti varnostnik na motorju, zapeljal predenj in ga skušal ustaviti. Vendar je idiot na hitro obrnil in speljal okrog motorista naravnost proti gruči tekačev za katerimi sem tekel tudi sam. Nato je še pospešil in zavil na parkirišče ter nato čez parkirišče na cesto. Lahko bi bilo huje, saj so čez par trenutkov mimo švignili Kenijci in Moldavec. Takrat sem sklenil da bom dal natisniti majico "Preživel sem Ljubljanski maraton!", kar bi bilo res, tudi če ne bi prišel do cilja.

Velikokrat sem slišal, da je največja kriza pri 15 km. Pa temu pri mojem primeru ni bilo tako. Res so me kolena začenjala boleti ampak ni bilo sile. Čokolade na okrepčevalnicah sem se prav najedel, je bila prav dobra.

Po Dunajski cesti nazaj proti centru se je malo vleklo, je bil pa zanimiv občutek, da lahko tečem po dvojni črti sredi ceste. Čeprav sem se moral malo izogibati Kenijcem, ki so sprintali že drug krog na 42 km.

Čez obvoznico sta bili še dve okrepčevalnici. Počasi me je začelo zmanjkovati. Vendar je bil največji problem zadnji vzpon pri podhodu pod železnico. Dol je že šlo, gor pa je bil najbolj strm del trase. Že pri Bavarskem dvoru so se začele velike table 21 km in sem že mislil, da bo cilj že nekje blizu. Pri Nami so nas ločili na posebno traso, ločeno od tistih, ki so šli na dva kroga. Množica je bila proti cilju vedno večja.

Na zadnjem ovinku je moja boljša polovica močno pospešila v noro hiter sprint. Mi je kar sapo vzelo, samo sem vseeno pospešil, jo dohitel, prijel za roko in sva skupaj pritekla v cilj. Komaj sem se prebil do okrepčevalnice na cilju, kjer sem dobil kozarček tople goveje juhe. Bilo je super.

Rad bi se zahvalil moji dragi, da me je spravila na takšno prireditev. Iskreno pa se zahvaljujem tudi vsem, ki ste vzpodbujali ob progi, veliko ste mi pomagali!

Danes, naslednji dan, so me kolena že nehala boleti in počutim se čisto v redu. Torej, naslednji tek je marca 21 km po krasu. Še prej pa kak trening. Gre kdo z mano?

In še celotna trasa: